Kot orjaški fan Marilyn Monroe, te ultimativne seks boginje ameriškega filma in najbolj znane ženske na svetu, ki jo je nekaj mesecev nazaj vrhunsko obdelal dokumentarec The Mystery of Marilyn Monroe: The Unheard Tapes, leta 2011 pa med snemanjem filma The Prince and the Showgirl briljantno ujel film My Week With Marilyn, kjer jo je odigrala Michelle Williams, sem tale film, ki ga je režiral Andrew Dominik, pred tem vroč po zelo dobrih filmih Killing Them Softly in The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford, seveda pričakoval tako zelo zagreto kot Top Gun: Maverick. Tudi zaradi čudovite in strašno seksi Ane de Armas, pred tem vroča po Knock Knock, Knives Out, Deep Water in No Time To Die, pa tudi zaradi novice, da bo šlo za NC-17 rejting, ki jasno da obljublja veliko seksa in golote. Ana de Armas je kot Marilyn Monroe fenomenalna in jo ujame kot je Lily James ujela Pamelo Anderson, Rami Malek pa Freddiea Mercuryja.

 

Po eni strani je lepa, krasna, opojna, nalezljiva in seksi, po drugi pa ranljiva, zmedena, infantilna in vseskozi nesrečna ter sesuta po groznem otroštvu z duševno bolno mamo (Julianne Nicholson), po več splavih, po propadlih zakonih s športnim megazvezdnikom Joejem DiMaggiem (Bobby Cannavale) in slovitim dramatikom Arthurjem Millerjem (zelo solidni Adrien Brody), po napornih snemanjih filmov, kjer ji živce požre tudi legendarni Billy Wilder (Ravil Isyanov), ki z njo snema klasiko Nekateri so za vroče, in seveda po zmenkih s predsednikom Kennedyjem (Caspar Phillipson), ki jo ima samo za oralni seks kot je imel Clinton Moniko Levinsky. In pazi to, ko v kinih igrajo njeni prvi filmi in ko postaja velikanska zvezda, se ves čas dobiva s Cassom Chaplinom (Xavier Samuel), sinom velikega Charlieja Chaplina, in Eddyjem Robinsonom (Evan Williams), sinom legendarnega Edwarda G. Robinsona, ki sta seveda biseksualca in Marilyn zvabita v trojčka. Večkrat, da se razumemo. V imenu pohote in ljubezni, ki traja vse do njene nesrečne smrti, kjer vzame preveliko dozo uspavalnih tablet, ki jih poplakne z viskijem. Drži, Blonde, ki ga je ko-produciral celo Brad Pitt in je nastal po leta 2000 napisanem romanu Joyce Carol Oates ter si kot prvi film v zgodovini pri Netflixu priboril oznako NC-17, se osredotoči samo na tragične momente življenja ikonične MM. In jo pokaže tako, kot je verjetno v resnici tudi bila.

 

Za medije in oboževalce (prizor na snemanju filma Sedem let skomin je fenomenalen) srečna, nasmejana, lepa, seksi, zabavna in vroča, zasebno pa nesrečna, uničena, depresivna, nezadovoljna, sesuta na prafaktorje in v iskanju velike ljubezni ter želje po otrocih. Andrew Dominik, tudi scenarist, resda pretirava pri skoraj tri urni minutaži, kjer preveč časa porabi za bluzancijo in pretenciozne artistične norije, ki začnejo gledalca malce dolgočasiti, toda karizmatična, za tako vlogo rojena, večkrat zgoraj gola in zelo prepričljiva ter doživeta Ana de Armas (v igri sta bila Naomi Watts in Jessica Chastain), filmu ne pusti, da bi odtaval, ampak ga ves čas drži pri gledalcu, ki spremlja precej nekonvencionalno biografijo legendarne hollywoodske superzvezdnice. Film ni brez napak, pa Dominik bi lahko arty pizdarije zmanjšal ter jih nadomestil še s kakšnimi interesantnimi momenti iz življenja MM, toda celota vseeno štima in ponudi unikaten, dovolj drzen, precej fiktiven, vizionarski, eksploatacijski ter izviren portret največje hollywoodske filmske zvezdnice vseh časov. Ali kot je v Benetkah povedal Dominik: “Film nima veliko z resnico, ker me resnica ni nikoli zanimala, še posebej ne v mojih filmih. Mene zanimajo samo kadri in zgodba.”

 Napisal Iztok 'Facking' Gartner