Vedno se sprašujemo, kaj je za otroka dobro in kaj ne. Tale članek vam lahko odpre oči in vas marsikaj nauči o vašem otroku in celo o vas samih!

1.       Kako naj se dejansko starši igrajo s svojim otrokom? Bi morala biti igra resnično vedno usmerjena v nek izobraževalen proces?

Pri igranju staršev z otroki je možnosti več in ne, ni potrebno da je vsaka igra zavestno usmerjena v izobraževalni proces. Po mojem mnenju je najbolj pomembno pri tem, da se zabavamo, smejimo in da smo srečni, starši in otroci. Lahko bi tudi rekli, da gre za najlepši čas, ki ga preživimo z otroki. Se pa pri vsaki igri, tudi nehote, kaj novega naučimo, starši in otroci.

Kako se igrati z otroci, je odvisno tudi od starosti otroka. Pomembno je, da smo starši vzor, otroci nas opazujejo in posnemajo. Praktično vsem vrstam igre je skupno to, da otrokom starši pomagamo razvijati domišljijo, jih učimo npr. da se igre zaključijo, ne glede na to ali se igrajo sami ali s starši, da se pri igri držijo dogovorjenih pravil, da spoznajo, da se lahko igrajo tudi sami in ni nujno, da je vedno prisoten še kdo in ob tekmovalnih igrah, da znajo tako zmagovati kot izgubljati. Za otroka in njegovo vez s starši je še najbolj pomembno to, da je starš res pri stvari in da se otroku v tistem trenutku posveti 100%. Če pa želimo otroku okrepiti določeno znanje ali veščine, se lahko lotimo igranja z njim bolj premišljeno, usmerjeno. Pri najmlajših si lahko starši pomagajo z različnimi didaktičnimi igračami, ki jih zelo enostavno lahko izdelajo tudi sami doma. Pri starejši otroci pa pride v poštev tudi že reševanje ali izpolnjevanje različnih ugank, nalog, ali pa poučne namizne igre oz. športne dejavnosti. Veliko je odvisno od tega, kaj bi starši radi otroka naučili in kaj otroka zanima.

2.       Kako skozi igro otroku dejansko postaviti meje? Npr. meje, da bo vedel, kdaj je napr. nesramen do sestrice ali bratca ali vrstnikov v vrtcu?

Včasih se da otrokom še pred situacijo povedati, kaj sme in česa ne. Pri tem je pomembno upoštevati otrokovo starost. Če pa to ni mogoče, potem to storimo takoj ob nastali situaciji. Če je otrok nesramen do sestrice, potem počepnemo k otroku (vedno je pomembno, da se spustimo na njegovo višino), ga pogledamo v oči (lahko ga primemo tudi za rame ali roke, da ga obdržimo pri miru) in mu povemo, da je to vedenje nesprejemljivo, da se tako s sestrico ne govori ter da je to opozorilo. Naslednjič ob taki situaciji bodo posledice. Če se situacija ponovi, potem se otroku pove, da je bil predhodno opozorjen, da se s sestrico tako ne pogovarja in se otroka pošlje na stol, pručko ali vnaprej določen prostor, za toliko minut kot ima let. Če otrok tam ne odsedi svojega časa, vztrajamo in ga vračamo nazaj toliko časa, da to stori. Če bi hoteli med samo igro naučiti otroka, kje so meje, se v določenih primerih ali pa po določeni starosti tudi to že da, a še posebno pri majhnih otrocih, zelo težko vnaprej razložimo neko določeno situacijo. Lahko pokažemo, če vidimo koga drugega, ki stori kaj takega, ali pa dejansko, ko do same situacije pride. Tudi tukaj je pomembno, da smo vztrajni, odločni in da se tega, kar učimo otroka, tudi sami držimo.

3.       Kako pa naj se starša vključujeta v igro? Je smiselno ločevati na mamin del igre in očetov? Ali so to zastarele metode?

Ločevanje na mamin in očetov del igre nima večjega smisla. Res je, da so določene vrste iger, ki so bolj v očetovi domeni (avtomobili) in tiste, ki so bolj mamino področje (oblačenje punčk). A dejansko so bili tako navajeni včasih, čeprav marsikje še vedno lahko zaznamo tovrstno delitev. Danes se vsi ukvarjamo z vsemi področji, še posebno tam, kjer je prisoten samo en starš in mora pokriti vsa področja, vse vrste iger. Oba starša lahko sodelujeta v vsak igri, ko pa sta prisotna oba, pa naj se sploh izbira igre, kjer lahko sodelujejo vsi. S tem otroku sporočamo, da se vsak lahko ukvarja s čemerkoli, ne glede na morebitne stereotipe ali pričakovanja družbe.

4.       Je pri vzgoji bolje upoštevati svoje lastne vzgibe in se ravnati po občuku (tako kot starš čuti ali je bolje upoštevati nasvete, priporočila strokovnjakov)?

Mimo sebe ne moremo in po mojem mnenju niti ne smemo. Nam pa lahko nasveti tistih, ki se na vzgojo spoznajo ali že imajo svoje izkušnje, pridejo zelo prav. Zato je pomembno, da pri svojih dejanjih in reakcijah združimo to dvoje, torej poslušamo svoje občutke, imamo v mislih nasvete strokovnjakov in upoštevamo še osebnostne lastnosti posameznega otroka. Vzgoja res ni enostavna stvar.

5.       Kaj storiti kot starš, če je tvoja boljša polovica (eden od staršev) preveč strog do otroka?

Pri vzgoji je najpomembnejše, da starša na enak način pristopata k vzgoji. Tako otrokom pošiljata enaka sporočila in otrok ni zmeden, negotov, pa tudi odnosi med staršema so boljši. O tem se je pametno pogovoriti že pri načrtovanju otroka, da se partnerja pogovorita o svojih pričakovanjih in željah. V prisotnosti otroka je ključno, da se vedno strinjata, tudi če se morda v tistem trenutku ne. Ko pa otroka ni zraven, se o tem lahko pogovorita in se uskladita. Res je pomembno, da to razrešita in potem naprej ponovno delujeta usklajeno. Če se nikakor ne moreta strinjati, se bo to kmalu pokazalo tudi na otroku. V tem primeru je smiselno poiskati nekoga nevtralnega, morda strokovnjaka, ki jima bo pomagal priti k skupni rešitvi.

6.       Kako otroka navajati k empatiji in dejstvu, da je potrebno znati čutiti, kako se tvoj vrstnik, ki ga morda pocukaš za lase počuti?

Najbolje kar s podobno situacijo, kadar do nje pride. Ko se njemu zgodi kaj, kar ga prizadene, se mu omeni, da se lahko tako počuti tudi drugi otrok, če se mu zgodi kaj podobnega. Tako bo otrok veliko lažje razumel in občutil razsežnosti svojih dejanj. Bo pa to potrebno najbrž večkrat ponoviti, poudariti. Povemo mu lahko tudi, kaj določena vrsta dejanja (jok) ali besed (»av« pomeni, čeprav je res, da to tudi že sami zelo hitro ugotovijo.

7.       Ste mnenja, da bi menjava vlog skozi igro pripomogla k boljšemu čutenju in razumevanju otrok? Npr. če en otrok polije drugega z vodo, da mu to razložiš na način, da se tudi tega otroka polije z vodo? Ali je ta metoda »menjava vlog" morda pekruta in povsem neustrezna?

Občasno menjava vlog morda ni slaba izbira, vendar res bolj pri nežnih zadevah. Pri vseh ostalih situacijah pa ta metoda ni primerna.

8.       Kakšne težave nasplošno opažate, da imajo današnji starši najpogosteje?

Najpogostejša težava za starše je najti prave prijeme za discipliniranje otrok. In še potem ko jih najdejo in načeloma vedo kako bi radi ukrepali, reagirali, jih izredno težko izvajajo, niso dosledni. To se potem pokaže v obnašanju otroka, v odnosu med starši in otroki, ter v počutju, samopodobi in izčrpanosti staršev. Poleg tega pa vidim največ težav tudi v tem, da se starši ne znajo prepustiti otroku v sebi in se pri igri in druženju s svojimi otroki ne sprostijo, ne prepustijo.

9.       Kaj pa, če je otrok preveč trmast? Ga tudi lahko skozi igro nagovorimo k boljšemu razumevanju in poslušanju?

Absolutno se ga da z besedami zapeljati v drugo situacijo, da preneha trmariti, preusmerimo pozornost. Načeloma to ni preveč težko, je pa odvisno od našega pristopa in od vsakega posameznega otroka. Napako naredimo starši, če vztrajamo v nastali težavni situaciji predolgo časa, se pregovarjamo z otrokom, mu skušamo razložiti vse argumente odraslih, ki jih ne razume, potem bomo težko »rešili« svet brez da se bo končalo s še večjim trmarjenjem. Pri trmi je treba otroku enkrat povedati, da se na tak način ne bo pogovarjal z drugimi ali z nami, nato pa spremeniti temo, iti naprej. S tem mu damo vedeti, da s trmo ne bo nič dosegel in da je zadeva zaključena.

10.   Se da vedno vse rešiti s pogovorom pri otrocih ali je potrebno kdaj tudi bolj ostro odreagirati? Npr. pustiti otroka, da neha izsiljevati pozornost ali npr. mu dati jasno vedeti, da naj počaka na čas, ko se mu bomo bolj posvetili?

Pride do situacij, ko samo pogovor enostavno ne more rešiti težav. Otroka lahko opozorimo na nesprejemljivost njegovega vedenja s tem, da npr. privzdignemo glas. S tem prepozna, da so njegova dejanja povzročila tako reakcijo. Lahko se tudi poslužimo metode, ki sem jo že omenila, da si izberemo nek prostor, kamor otroka potem posedimo. S tem ga oddaljimo od težave, mu damo čas, da se umiri. Se pa potem z njim tudi pogovorimo. Obstaja več metod in pristopov. Veliko je odvisno od starosti otroka in od same situacije. Pri vzgoji se vse dopolnjuje in deluje vzajemno. Če imamo starši jasno postavljene meje in se jih dosledno držimo, potem je tudi poskusov izsiljevanja manj oz. jih lahko zelo hitro prekinemo, če le vztrajamo pri tem, kar smo rekli.

 

 

Avtorica: Špela Šteblaj (univ. dipl. soc. delavka)