Člani Skupine Yu Generacija dobili brco v rit!
Člana skupine Yu Generacija Bruno Vabič in Damjan Maroh sta se udeležila posebnega podviga in sicer pohoda na najvišji slovenski vrh Triglav. Ekipa je bila sestavljena iz 16 ljudi, različnih starosti, različnih profilov in različnih interesov, vendar pa s skupnim ciljem osvojiti vrh ter z obilico veselja po novih dogodivščinah. In teh ni manjkalo.
Startali so lepega ponedeljka zgodaj zjutraj in ga ob sončnem vzhodu mahnili proti vrhu. Prvi dan so premagali vrsto ovir, bilo je precej zanimivih dogodkov od krčev, do težav s koleni....vendar so vse pogumno premagali in se prvi dan povzpeli do planinske koče Planika pod Triglavom. Utrujeni, vendar zadovoljni zaradi dobro opravljenega dela so po tipični planinski večerji na žlico ter odličnih palačinkah odšli spat z mislijo na naslednje jutro in vzpona na Triglav. Noč je bila enim dolga, drugim kratka...Že zarana smo pojedli zajtrk ter se primerno opremili za naskok na vrh. Čelada, varovalni komplet, voda, rokavice, energijske ploščice, čokolada, ustrezna obutev, ukulele vse je bilo pripravljeno in ekipa je krenila proti vrhu. Po treh urah vzpona (bilo je veliko ljudi v eni in drugi smeri) je nam uspelo splezati na vrh. Občutek fantastičen, fenomenalen, prav ponosni smo bili od prvega do zadnjega. Na vrhu Triglava nas je pričakalo sončno vreme z odličnim razgledom (gora je bila milostna do nas. Sledil je pravi krst za tiste ki smo bili prvič na vrhu - tradicionalni tepež z vrvjo po riti 3 krat, z dodatkom brco v rit. Tudi to sta Bruno in Damjan preživela. Krst pa ni bil edini posebni dogodek na vrhu. Na vrh je Damjan nesel tudi ukulele in na vrhu Triglava sta odigrala pesem "Maš ti to". Sledil je povratek iz Triglava ki je bil prav tako zahteven in previdnost na vsakem koraku ni bila odveč. Vsi smo uspešno prispeli iz vrha in bili neizmerno ponosni na dosežek. Proslavili smo kot se spodobi in bili ponosni, da smo postali pravi Slovenci. Utrujeni smo popadali po posteljah in se nabrali moči za povratek v dolino. Naslednji jutro je sledil se odličen zajtrk in povratek v dolino. Počasi in strumno smo vsi uspeli prit do avtobusa, ki nas je čakal v dolini. Bili smo utrujeni vendar neizmerno ponosni. Ekipa je bila vrhunska, povezana in je dihala kot eno. Vsi za enega, eden za vse je bil resnično moto vseh nas in ponosni smo na vsakega posameznika. Še bomo ponovili. Plani že obstajajo in sigurno ga še bomo mahnili na kakšen vrh.
Nekaj zanimivih dogodkov in razmisljanje:
Dobra volja je najbolja.
Že na poti navzgor cca 8 ur hoje v kateri smo premagali skoraj 1.000 m nadmorske višine smo imeli nekaj težav s krči, tudi kolenom pri nekaterih udelezencih, ampak z obilo volje in truda so tudi te težave premagali in vsi smo prišli do koče. Na koči smo morali nekaj časa čakati na večerjo, saj so tako visoko osnovne stvari kot jih imamo v dolini na razpolago omejene. Ni tekoče vode, pribora je omejena količina, prav tako raznolikost hrane. Oskrbnica je morala najprej eno skupino postrect, pomit posodo in potem smo mi prišli na vrsto. Polovico večerje sem kljub temu da ni bila soljena z veseljem pojedel. Proti koncu sem sicer dobil sol - svaka čast naša organizatorka Andreja in imel sem občutek kot da sem zadel na loteriji. Polnjene telefona je bilo samo ob izredni situaciji, torej dobro da smo imeli zraven polnilce. Umivanje rok je bilo možno samo z razkužilom in osnovna higiena z vlažilnimi robci, katere smo prinesli iz doline. Vse naše smeti smo odnesli v dolino.
Bilo nas je 16 in vsi smo spali v eni sobi na pogradih. Tekoče vode seveda ni bilo. Wc je bil zunaj. Spal sem na vrhu in ker sem moral ponoči na wc in nisem hotel prižgati luč sem imel majhen podvig kako priti do wcja. No, uspelo mi je in sem preživel.
Od višine se zvrti.
Pot na vrh je bila za mene kar majhen podvig. Pa ne kar se tiče kondicije - te imam dovolj. Predvsem zaradi prepadov in višine. Pot iz malega na veliki Triglav je za pogumne in sem se moral kar precej sam s sabo borit. Adrenalin je delal na polno. Celo tako da se mi je ista pot gor zdela ožja kot nazaj - neverjetno kaj glava naredi ko si pod pritiskom. Potrebno se je bilo izogibati tudi nasproti prihajajočim pohodnikom. Stanje na grebenu je posebno dozivetje, kljub varovanju z varovalnim kompletom. Na žalost se nekateri ljudje (pa ne iz nase skupine) ne zavedajo nevarnosti in tako smo videli tudi gospodično ki je odšla na vrh z tevicami. Hvala bogu se je to dobro končalo.
Reševalna akcija 1
Ko smo sli nazaj smo videli v steni dva moška, ki sta bila precej prestrašena. Upal sem da bosta dovolj pametna in se bosta obrnila in šla nazaj. No, na žalost se to ni zgodilo in sla sta na vrh. Ker sta bila precej pozna jih je dobila tema. Zaplezala sta se. Sreča v nesreči je bila, da sta prišla tako daleč, da sta lahko signalizirala na kočo, da potrebujeta pomoč. Bilo je precej mrzlo (ponoči se temperature precej spustijo) in vetrovno. V dogovoru z gorsko reševalno službo (katera bi potrebovala 5 ur da bi prišla do ponesrečencev) je stekla akcija. Najprej sta se 2 iz nase skupine povzpela do njih in ugotovila, da sta prezebla, da sta se zaplezala in da sta brez ustrezne obutve. Enemu so razpadli pohodni čevlji, odtrgal se je podplat. Poklicali so v kočo in 2 sta si sposodila ustrezne čevlje (eden je bil tudi Bruno) in nesla ponesrečencema. Vsi so uspešno prišli iz gore in posredovanje se je srečno zaključilo.
Resevalna akcija 2
Nas vodnik je iz gore reševal turškega državljana, ki je "zmrznil" v steni in ni mogel ne naprej ne nazaj. Nas vodnik ga je pomiril in ga spravil iz gore. Dobro se je končalo spet.
