V ljubljanski Festivalni dvorani je potekala svečana podelitev nagrad in priznanj Športe Zveze Ljubljana najboljšim športnikom za leto 2022, zaslužnim amaterskim delavcem v športu ter klubom in društvom z okroglimi obletnicami.

 

Nagrada Športne Zveze Ljubljana za življenjsko delo v športu

Anita Vihtelič in Marko Hren

 

Sodita med nerazdružljive športni tandem, ki s svojim delom puščata pomembne sledi v plesu. Skozi plesno šolo in klub »Plesno Mesto« ustvarjata športne, plesno rekreativne in humanitarne zgodbe. S svojim delom skrbita tudi za promocijo Ljubljane in Slovenije v svetu. (Od leve - Podžupan MOL Dejan Crnek, Anita Vihtelič, Matrko Hren, in mag. Janez Sodržnik, predsednik ŠZL )

 

Marko Hren je bil najprej latinsko-ameriški plesalec, nato pa ga je popolnoma prevzel akrobatski rock'n'rock (RNR). Anita Vihtelič se je v rani mladosti navduševala nad gimnastiko in športno-ritmično gimnastiko, a jo je po uspešni karieri zamikal še akrobatski RNR.

 

Zgodba o učitelju in učenki.

 

Marko je bil sprva Anitin trener, nato pa sta združila moči na plesnem parketu in pričela nastopati v akrobatskem R'n'R. Kmalu sta postala profesiolnalni plesni par in pričela z osvajanjem visokih uvrstitev na svetovni lestvici profesionalnih plesalcev do naslova državnih prvakov v akrobatskem R'n'R.

 

Anita in Marko sta danes uspešen strokovni, organizacijski in vodstveni tandem. V plesnem klubu sta sprva zasnovala R'n'R sekcijo, a sta kmalu spoznala, da je za dolgoročne rezultate potrebno pričeti že z najmlajšimi. S strokovnim delom sta pristopila že v predšolsko obdobje in nadaljevala v šolski populaciji. Kmalu po začetku delovanja sta poleg rock'n'roll-a dodala še ostale, takrat v svetu zelo popularne plesne zvrsti; hip hop, streat dance, break dance, jazz balet in druge,... in tako je zanimanje za ples med otroci in mladino zacvetel.

Še dandanes s svojim teamom za »ljubezen do plesa« navdušujeta najmlajše v vrtcih, šolah in seveda v Plesnem Mestu. Mnogi njuni učenci - plesalci so osvojili državna, evropska in svetovna odličja. S plesom pa so njuni varovanci pridobili tudi dobre delovne navade, tako da so vsi uspešni v šoli, na fakultetah in kasneje v svojih poklicih. Nekateri so posegli še višje, tudi ne v povsem plesnih vodah, vsi poznamo enega in edinega Lada Bizovičarja, vrhunskega fotografa Marka Vaupotiča in še bi lahko naštevali. Njuno dobro zastavljeno delo pa nadgrajujejo že mladi trenerji, ki so se kot tekmovalci izoblikovali ravno »doma« v Plesnem mestu. Dobro se namreč zavedata, da brez odlično podkovanega trenerskega teama ne more biti preboja v sam svetovni vrh, zato je izobraževanje njuno poslanstvo in tudi prednostna naloga. Ponosna in hvaležna sta za svoj izvrstni team, za vse plesalce, njihove starše in vse zgodbe, ki jih ustvarjajo skupaj.  Plesno mesto je njuna, njihova druga družina in življenjski stil.

 

Anita je plesna pedagoginja in vrsto let je bila tudi mednarodna sodnica. Njeno pomembo delo na področju izobraževanja je publikacije »Ples v vrtcu«. Je avtorica preko 200 otroških koreografij. Za svoje strokovno delo na področju predvsem otroškega plesa je prejela tudi  Jenkovo priznanje, kar je najvišja odlika Plesne Zveze Slovenije. Na nivoju Plesne Zveze Slovenije je članica izvršnega odbora sekcije za R'n'R.

 

Marko je član sekcije za plesno rekreacijo pri Plesni Zvezi Slovenije. Je plesni pedagog, mednarodni sodnik in sodi vse od državnih, svetovnih, evropskih in pokalnih tekmovanj. Njegovo plesno pot je nadaljevala tudi hčerka Silvia, ki se je poročila s soplesalcem Urošem, plesali so tudi vsi trije vnuki, v tekmovalnih vodah RNR pa vztraja Leonie Liza … torej je pri Hrenovih ples res nekako položen v zibelko.

 

Anita in Marko sta dobitnika številnih priznanj in seznam njunega športnega, družabnega, humanitarnega dela je neverjetno zanimiv in dolg. Marko je ob podelitvi nagrade za življenjsko delo izjavil: ”to je šele začetek, najlepše šele prihaja”. Ima pa njuno PLESNO MESTO zanimivo sporočilo ”ples združuje ljudi in je najboljša popotnica za vse življenje, plesalci pa postanejo prijatelji za vse življenje – in to je čudovito!”

 

Salta ob Aljaževem stolpu

 

Prav je, da na tem mestu zapišemo še nekaj besed o akrobatskem RNR. Izvira iz plesa "Lindy hop", ki se je pojavil na ulicah Harlema konec dvajsetih let prejšnjega stoletja in hipoma navdušil tamkajšnjo mladež. Za razliko od Lindy hopa, pa je RNR koreografsko zasnovan predvsem zaradi tekmovanj in nastopanja. Pleše se ga bodisi v paru, lahko tudi v formaciji ali skupini večih parov skupaj. Zadnja leta pa postajajo vse bolj popularne tudi dekliške in ženske formacije. Zaradi svoje hitrosti in akrobacij je zelo zahteven ples in mirno lahko zatrdimo, da gre pri njem za virtuozno usklajenost plesa in gimnastike, zato od plesnega para ali formacije terja izredno fizično in psihično usklajenost. Prav zato sta Anita in Marko za promocijo RNR na višini 2864 metrov pri Aljaževem stolpu naredila simbolično najvišjo RnR salto na svetu.

Aniti in Marku je dobrodelnost vedno visoko na prioritetni listi

Mladim, ki ne morejo plesati iz različnih razlogov, sočutno pomagata z donacijami. S svojo ekipo Plesnega Mesta sta izpeljala vrsto humanitarnih projektov kot, npr.: pomoč zavetišču Horjul, sodelovanje na različnih humanitarnih koncertih, denarna pomoč ob naravnih nesrečah, zbiranje zimskih oblačil in športne opreme za otroke, sleherni dan so zagotavljali topel obrok za starejšo občanko (Vida), odmevna je bila tudi njuna akcija »Obleči ulico, osreči kralja«, ki je je podprl g. Zoran Jankovič,... Morda bi kdo dejal, češ, da ples ni za vsakogar, vendar Anita in Marko premikata meje, plesala sta z naglušnimi, plesati sta učila slepe in slabovidne otroke in mladino in še bi lahko naštevali…

 

Marko, Anita in njuni konjički

Marko skače, Marko skače, po zeleni trati... se glasi igriva pesmica Otona Župančiča, ki jo je namenil svojemu sinu, kasnejšemu znamenitemu arhitektu in urbanistu, Marku Župančiču.  Markovi (Hrenovi) konjički pa diše (za neljubitelje pa smrde) po bencinskih hlapih! Namreč, že vrsto let se navdušuje nad starodobnimi motorji, mopedi in skuterji in v njegovi zbirki se med drugim nahajata dva Tomosova skuterja Galeb, NSU Prima, Solex, pa še en Tomos T-12. Za nove »artefakte«, kot pravi sam, je v prostorni garaži še dovolj prostora. Marko je tudi priznan kinolog, vzreditelj Tibetanskih terierjev in poskusil se je tudi kot režiser Evropske razstave psov. Pravzaprav je za Best in show (BIS) sam in s svojimi iz plesa znanimi poslovnimi partnerji poskrbel za scenarij, sceno, luč, ozvočenje in vodenje.

 

 

 

Tudi Anita je ljubiteljica živali. Njena psička poskrbi za vsakodnevne sprehode, še posebej se radi potepata po Izoli, saj Anita obožuje morje in sonce, kjer črpa energijo za nove izzive. Med svojimi prijatelji je znana kot odlična kuharica marmelad, ponaša se tudi z zmago na natečaju za najboljšo marmelado, kamor so jo prijavili kar znanci. Za sproščanje tudi rada ustvarja in tako nastajajo umetnine, ki krasijo njen dom v Izoli, pogosto pa so jih deležni tudi njeni prijatelji. Pred kratkim pa jo je zamikal tudi ribolov – kdo bi si mislil, da bomo plesalko, animatorko,… srečali kako namaka trnek tam nekje na Izolskih pomolih. No, na pojedino ulovljenih rib še čakamo… morda, pa se ji med namakanjem trnka utrne kakšna večja »riba« (ideja).